Možgani nimajo nikoli direktnega dostopa do objektivne realnosti, ki domnevno obstaja tam zunaj, morda skrita po nekakšno zaveso iluzij. Kakofonijo informacij, ki jih dobijo skozi čute, morajo šele interpretirati, kar predstavlja določen problem. Da bi torej rešili to zagato, najprej ugibajo (projecirajo), kaj se dogaja v svetu, tako, da aktualno situacijo primerjajo s kontekstom preteklih izkušenj oziroma s podobnimi interpretacijami dražljajev iz preteklosti in na sedanji šum informacij uvedejo pomen. Na ta način selekcionirajo, kaj je pomembno, vse ostalo zavržejo. Uporabijo samo tiste najbolj uporabne drobce interpretacij iz zgodovine. Pri tem uveljavljajo perceptivne domneve ali predpostavke, ki jih sicer kažejo vsi naši notranji in zunanji odzivi. Te »halucinatorne« interpretacije (statistični rezultat) nato v danem kontekstu ciljno usmerjeno preverjajo preko zank z informacijami, ki pridejo iz čutov, in jih ustrezno spremenijo. Kot vemo, je jaz, ki je vezan na podobo-telesa, pogosto naš največji in edini kontekst. Podpira ga tako imenovani confirmation bias.
0 Comments
Kot smo ugotovili zadnjič, obstaja paradoks, zaradi katerega je pot do boljšega razumevanja, zavzemanje, da bi vedeli manj. Naš cilj je tako vedeti manj, a razumeti več. Na tak način bi znova premislili naravo domnevne realnosti. Izhajati bomo morali iz nekaj ključnih principov (ne navodil ali receptov), do katerih je prišla med drugimi tudi nevroznanost zaznave. Naj si v nadaljevanju na kratko pogledamo nekaj poudarkov, ki jih moramo razumeti. Moje izhodišče za prve dve današnji točki je knjiga Deviate: the science of seeing differently.
Ustvarjalno mišljenje, ki je tako redko, saj je bolj pogosto kritično ali pozitivno mišljenje, se začenja z zaznavanjem. Odpira nas novemu zavedanju in svobodi, da zamenjamo diskurz, a to je mogoče le če spremenimo zgodovino lastnih zaznav, ki so pogoj prihodnjih zaznav.
Večina ljudi ve zelo malo o umetnosti, nekateri bi jo opisali kot lepo risanje, morda bi znali našteti 3 umetnike: Leonardo in Michelangelo in še tistega, sej veste no. Je tretjemu ime Splinter? In če človek živi v TV svetu, je najverjetneje osvojil samo eno kognitivno kategorijo gledanja na svet, ki deli ljudi na privržence leve ali desne. Nič čudnega, da so zato umetniki v takem svetu lahko zgolj paraziti. Umetnost pa velikanski organizem, ki uživa na njihov račun. Življenje je pač huda, trda realnost in ne more biti drugačna. Zgodba se tu konča. In zakaj se ne bi?
Vsaka vednost se začenja z vprašanji in kdor hoče kaj vedet, mora spraševati. Vprašanja pa so tudi začetek tega, kar je v angleški besedi question - quest. To pa je tudi v jedru življenja. Nič nenavadnega, da so vprašanja ekstremno nevarna. Zelo hitro te lahko spravijo v pogubo kot so Sokrata. In kdor se je kdaj ukvarjal vsaj malo z nevroznanostjo ve, da so ta ista vprašnja lahko vir nečesa, kar ohranja življenje. Ko izginejo vprašanja, se pot zaustavi. In ko tako živimo dolgo-čas(n)a, brez vprašanj in brez poti, se skoraj zdi, da je njen zaključek dementen. Kot da bi duša želela pobegniti iz življenja brez življenja.
|
AvtorDomen Dimovski zapisuje besede, ker so vzvod spoznanja neskončnosti v končnem. Arhiv
March 2022
Kategorije |