S to objavo začenjam prvi zapis v seriji objav, ki se bodo dotikale človekovega zdravja. Predstavil bom samo nekatere poudarke in raziskave, ki jih je vredno razumeti in vključiti v vsakdan. Zdravje je namreč temelj, ki nam omogoča, da bi v življenju sploh lahko kaj naredili. Tokrat pa o temi, ki je zapisana v naslovu.
0 Comments
Filozofija ni neskončno spraševanje, kaj je smisel življenja, ni potapljanje v knjige ali impulzivno iskanje odgovorov na vprašanja podobne vrste. Slišal sem celo, da se je takšno spraševanje v nekih zgodbah končalo tudi s samomorom. Seveda ni pametno prehitro povezovati vzorcev, ker nočemo biti vraževerni.
Pred nekaj dnevi, v četrtek 7.3. 2019, sem imel v stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja v Kranju priložnost odpreti svojo razstavo z naslovom Nedokončane zgodbe. Zahvaljujem se vsem obiskovalcem, ker so prišli in za njihova dobra vprašanja. Nimam prav pogosto priložnosti razstavljati na krajih, kjer bi lahko nasledil razstave, kot je bila pred mesecem dni razstava z deli na papir upokojenih in še delujočih profesorjev in akademikov. Na otvoritvi sem dobil v dar tudi njihov katalog.
Tokrat nadaljujem zapis o racionalnem razmišljanju v povezavi s čustvi. Kot je bilo razvidno, sodobna kognitivna znanost emocije in razuma konceptualno ne razločuje v dve ločeni in neodvisni kategoriji. Prav tako zavrača idejo o pradavnih sesalskih predelih možganov, v katerih so shranjeni čustveni odzivi. In tem, da se okoli evolucijsko najstarejših delov (limbični sistem) nahaja možganska skorja, ki te globoke strasti kontrolira z razumom. Strokovnjaki za evolucijo možganov so to tezo že zavrgli. Kaj torej oblikuje čustva in čustvovanje, če ne obstaja skladišče univerzalnih reakcij? Zahtevno vprašanje, zato danes delim en košček sestavljanke, ki se tiče racionalne misli. Najprej pa nekaj točk o afektivnih stanjih.
Hitro se lahko zgodi, da kdo trdi, da je filozof oddaljen v nek drug intelektualen svet, odrezan od realnega in popolnoma nesposoben za zabijanje žebljev, za vožnjo s kolesom ali za drugo praktično delo. Še huje je z umetnikom, ki pa živi na luni in je popolnoma zmešan. Vendarle lahko takšne ugovore zlahka zavržemo že čisto na začetku, saj je ta nekdo prišel do takšne ideje v mislih, ne pa s fizičnim delom. Resen filozof razmišlja, torej nujno pride do te iste misli. Hkrati pa je dolžan nadaljevati razmišljanje, da bi presegel vsakdanje capljanje na mestu in ponavljanje istih dolgočasnih misli. Z razmišljanjem odkriva nujnosti, ki od njega zahtevajo, da nekaj spremeni tudi praktično, natančneje rečeno na ravni biti. Zaveda se urgentnosti situacije, zaradi katere se začne spreminjati tudi moralno. Razmišljanje bo zato vselej pred delovanjem in delom. Misel bo tista, ki nam bo povedala, kako nekaj narediti boljše in zakaj je to potrebno. V jedru filozofije je nekaj močnega in silovitega. Nekaj kar poganja kulturno udejstvovanje tudi na drugih področjih.
|
AvtorDomen Dimovski zapisuje besede, ker so vzvod spoznanja neskončnosti v končnem. Arhiv
March 2022
Kategorije |