V vrtoglavem soočenju z vsemi kalejdoskopskimi spremembami se kontemplativna moč na neki točki izčrpa, izgubi svoj živ dih in se zaduši v starih vozlih označevalcev identitete in statusa. Sooči se z Realnim, ki ga ob pomanjkanju psihofizične energije ne zmore ubesediti. Pomembni postaneta dve operaciji, ki ju lahko poimenujemo odtujenost in ločitev. Problem odtujenosti je povezan z konstitucijo subjekta v polju Drugega. Gre za trenutke, ko označevalci ujamejo subjekta, mu vdahnejo življenje na ravni govorice, vendar ga hkrati smrtonosno udarijo nazaj, zaradi česar pride do efekta izginjanja (aphanisis), omedlevanja. Ker pomena v celoti ni, saj je manko neizogiben in konstitutiven za govoreče bitje, je subjekt razcepljen - preči ga nezavedno. Tako pridemo še do operacije ločitve. 

V vsem tem blebletanju anonimnih ali v vsem tem ponavljanju istih stavkov, ki se širijo v medijih, pogrešamo moč, da bi kdo predrl in prekinili smisel, ki je, ne da bi to vedeli, ujet v diskurzivne iluzije. Vemo, da je prekinitev možna - možna je kot instantni navdih, ki oblikuje stavke v rezilo, govor v dinamit, ki paradoksno izgradi nov smisel.

Vrnimo se h koncu zadnje objavljenega zapisa, v katerem pišem o transformaciji slehernega diskurza, da bi nadaljevali v tokratno temo.

Ko uporabljamo besedo diskurz, mislimo predvsem na Lacanovo konceptualizacijo, ki jo je razvijal v seminarju Hrbtna stran psihoanalize. Diskurze je razumel kot družbene vezi oziroma načine, kako se spoprijemamo s seksualnim ne-razmerjem (in jouissance). Skratka, v naši komunikaciji na več ravneh vselej nekaj šepa. Diskurzi pa so modusi, kako se to udejanja in ta zagata »razrešuje«. V družbah prevladujeta predvsem diskurz gospodarja in diskurz univerze, ki je njegova kasnejša izpeljava. Trenutno nas zanimata diskurz histeričarke in diskurz analitika, za katerega je značilna načrtna subverzija. To pa bomo iskali med vmesnim prostorom enega in drugega. Ustvarjali bomo dve kraja kontrole (loci zavesti) ali vira vednosti, ki bosta na abduktivni način povezovali induktivno in deduktivno logiko. Mislimo na konstrukcijo dinamičnega periodičnega atraktorja.

Značilnost normalnega človeka je, da določenih delčkov realnosti nikoli ne vzame zares (preprosto jih ignorira), čeprav ve in prepoznava, da obstajajo. Lahko ga tudi opozorimo, na kar bo rekel: seveda.

Potem se situacija spremeni do te mere, ko nima več izbire. Idealni svet pade, on/a pa se sreča z nekim drugim diskurzom, ki ga lahko poimenujemo kot diskurz histeričarke.

Meditacija je dejanje, ki očisti vednost srca, da bi se razprla kot krila angelov. Srce je metafora za realno jedro in vir druge vednosti, ki je možna v vsakršnem umirajočem svetu.
Ob tem velja spomniti, da znanost dokazuje njeno učinkovitost, da zdravi in povečuje modrost: https://www.sciencedaily.com/releases/2017/01/170124111354.htm. Torej ni neka čudna stvar, ki jo delajo samo v sektaških skupinah. Ravno nasprotno.